FRANJA 2018

datum: 11.06.2018

Kraljica slovenskih cest enkrat na leto zasluženo postane Franja, ki drugi junijski vikend ustoliči kot praznik slovenskega kolesarstva in z veseljem opažam, da postaja dogodek tudi praznik domačega ročnega kolesarstva. Tokrat je potekal od 8. do 10. junija 2018.
Vikend potu in visokih pulzov se je začel v petek z dirko na čas ali strokovno »kronometrom«. Letos se nas je kljub sumljivi vremenski napovedi, ki je napovedovala tudi neurja s točo, zbralo kar lepo število in poleg ročnih kolesarjev so barve parakolesarstva zastopali tudi slepo in slabovidni na tandem kolesih, amputiranci oz. športniki s trajno okvaro kolena ter tekmovalec na triciklu. Skratka, multikulti!

Kronometer
Pred tekmo na kronometerŽe od samega prihoda na prizorišče smo pogledovali v nebo in opazovali smer gibanja padavin na radarskih slikah – saj, tistih nekaj kapljic bi razgrete glave in soparno ozračje lepo pohladilo, toča in orkanski veter pa bi naše živote v ležečem stanju dobro prerešetala. Na srečo nas in nesrečo Belokranjcev so neurja ubrala bolj vzhodno pot, zato smo se mi podali še na suho cesto. Kronometer sicer med kolesarji velja za ultimativni preizkus lastnih sposobnosti na kolesu, saj se vsak na cesto poda sam, vožnja v zavetrju pa je prepovedana. Kolesar je tako na cesti sam, pred njim pa samo odštevanje kilometrov do cilja ter iskanje tanke meje med maksimalno proizvedeno močjo ter prezgodnjim kolapsom. Boj proti zračnemu uporu in pogajanja s srčno mišico je po pričakovanjih dobila ajdovska  raketa Marko Sever, ki je 21 km progo prevozil z zavidljivo povprečno hitrostjo 38,2 km/h!

Mali maraton Franja – 97 km
Peterica na malem maratonu FranjaPo zgolj dnevu počitka nas je v nedeljo čakala preizkušnja malega Maratona Franja, z uradno razdaljo 97 km (čeprav nam števci praviloma vedno pokažejo več kot 99 km). Na startu se nas je prikazalo pet (David Razboršek, Žiga Breznik, Edo Ješe, Peter Cerar, Gregor Habe) in po izdatnem mazanju s sončno kremo ter polnjenju želodcev s sladkorjem je kmalu odbila ura štarta. Zapodili smo se, kot da nam gre za življenje in prvih 25 km do vznožja vzpona na Suhi dol smo vozili s povprečno hitrostjo okrog 30 km/h, za kar sem sam plača davek na vzponu. Visok začetni tempo in vročina opoldanskega sonca sta naredila svoje in v klanec ni in ni šlo. Po nekaj kopelih hladne vode s strani navijačev in krajšem postanku sem se nekako sestavil in pred zadnjima ovinkoma celo soglasno navijal z mladeničem, ki je v megafon tulil: »Olimpija, Olimpija …!«. Saj ne vem, ali se mi je že malo skisalo od vročine ali pa sem bil le vesel, da sem prilezel na vrh klanca. Sledil je spust v Gorenjo vas in manjša ploha je bila v tistemu trenutku osvežilna in povsem dobrodošla. Pred nami je bilo še približno dve uri pretežno ravninske vožnje in pričelo se je lovljenje razdrobljenih ostankov grup kolesarjev za tistih nekaj sekund »švercanja« v zavetrju. Vsak watt energije šteje! Po bolj ali manj dobrih štirih urah nas je vseh pet srečno prispelo do cilja, tudi letos je najboljši čas dosegel David Razboršek (4:05:28). Franja, radi te imamo, pripravi se na randi čez eno leto!
Peter Cerar

 



< nazaj na prejšnjo vsebino