O para in tetraplegikih

PARAPLEGIKI SMO VSE PREJ KOT RAZOČARANI IN ZAGRENJENI

KDO SMO PARAPLEGIKI?
Najhujše so poškodbe v vratnem delu hrbtenjače (nad rdečo črto)Paraplegiki imamo spinalno poškodbo oziroma okvaro hrbtenjače. Tisti, ki imajo poškodbo v vratnem delu (cervikalen predel) so tetraplegiki in imajo poškodovane vse štiri ude. To so naši najtežje gibalno ovirani člani.
Tisti, ki imajo poškodbo v prsnem in ledvenem delu (torakalen in lumbalen predel) so paraplegiki in imajo gibalno ovirane spodnje ude. To poškodbo ima večina naših članov.
Imamo tudi člane z diagnozo tetrapareza. To so člani z delno gibalno oviranostjo vseh štirih udov in člane z diagnozo parapareza, ki imajo delno gibalno ovirane le spodnje ude.
Skupna vsem oblikam poškodbe hrbtenjače je inkontinenca, ki nam povzroča največ preglavic in nevšečnosti. Hudo posledico predstavljajo tudi preležanine, ki nastajajo predvsem zaradi neustreznih sedežnih blazin. Žal, pa se zaradi gibalne oviranosti srečujemo še z pogostimi obolenji celotnega urotrakta.
Mogoče mislite, da smo vsi ljudje s telesnimi napakami razočarani nad svojim življenjem in s tem razdražljivi, slabe volje in zagrenjeni. S sodelovanjem z nami se lahko prepričate, da smo kljub našim gibalnim omejitvam še kako veseli, prijazni, nad svojim življenjem prav nič razočarani in polni radosti. Vse prej kot bolni in včasih bolj zdravi od zdravih.
Kljub naši težki invalidnosti se znamo poveselitiLjudje smo z življenjem dobili pomembno nalogo; nalogo, da ne pozabimo, kdo v resnici smo. Moramo se zavedati, da svoje izkušnje in delo polagamo nazaj v zgodovino, kjer bodo dajale barvo in ton novim rodovom. Vsa skrivnost naših sposobnosti in moči je prišla kot izročilo iz preteklosti in je namenjena drugim za prihodnost.
Po sedeminštiridesetih letih naše organiziranosti in našega dela je za nami tudi velika in pomembna naloga. To je dokončna dograditev doma ob morju, ki bo služil za prepotrebno obnovitveno rehabilitacijo v zdravem obmorskem okolju.
Na izlet s helikopterjem SVKljub temu, da imamo ljudje nekakšen občutek mogočnosti in uspešnosti, vsi potrebujemo dobroto in ljudi, s katerimi lahko slavimo vsako zmago in se jim zaupamo ob vsakem porazu. Drobcena, toda mogočna sila je dobrota, ki zna presoditi in modro ravnati v medčloveških odnosih. Odkriva nam zadovoljstvo v obstoječih stvareh; ustvarja, ohranja in znova zaobjema vse svetove. Sila, ki vsebuje vso izkustvo realnosti in ne priznava zakonov časa. Je kot trepet večnosti, ki prisluškuje utripom naših src in s svojo usodo k vsakemu prihaja in odhaja kot metulj. Nevidna nit, ki veže ljudi v sreči, veselju, ljubezni in tudi trpljenju, je nenehno navzoča med nami. Vanjo je vtisnjena vsaka beseda, ki si jih nič koliko v enem dnevu izmenjamo med seboj. Vsak dotik rok v znak spoštovanja, vsak korak ali stopinja, pa tudi sled čutov in čustev odpirajo svet drugačnih pomenov in znamenj.