PISATELJI, LIKOVNIKI IN POETI KLIČEMO K SPOŠTOVANJU DRUGAČNOSTI

»Umetnost je čudovita vrednota življenja. Kdor se ji
preda,« pravi francoski pisatelj Paul Jean, »je varen pred
viharji našega notranjega in zunanjega sveta.«

Naši pisateljiVsi spoštujemo napredek in znanost, ki človeku dajeta znanje. Znanje je križišče, vsi smo v njem in ga lahko dobimo le drug od drugega. Vsako človekovo izražanje, takšno ali drugačno, je umetnost in izkušnja za prihodnje rodove. Prav tako se nekaj za prihodnje rodove skriva v delih, ki jih ustvarjajo slovenski paraplegiki in tetraplegiki.
V likovni ali besedni umetnosti, glasbi ali razvoju znanstvene misli, človek skoraj ne more mimo občutka, da se ravno ob najtežjih stanjih rodijo najboljši umetniki. Prav iz novih situacij se lahko razvijejo sposobnosti iz katerih najpristneje zaživi človekova neposredna ustvarjalnost. Kam bi sicer s svojim prostim časom, kam z življenjsko energijo, ki je v vseh nas. Če nam bi narava vzela še ta dar, ki ga imamo, bi sklonili glavo in uveneli kot cvetlica brez vode.Naši likovniki Žar življenjske sreče bi ugasnil v naših očeh, saj vsak od nas v svoja dela vnaša delček svojega srca, delček sebe.
Da najtežje gibalno ovirani likovniki svoja dela ustvarjajo z usti, ni pomembno. Torej je njihovo ustvarjanje enakovredno z drugimi neinvalidnimi umetniki, s šolo ali brez nje. Vsi se v svojih delih razdajamo. Razdajamo pa se iz potrebe, da izrazimo svoja čustva in nagnjenja do umetnosti in iz želje, da bi tudi drugim dali vsaj delček svojega notranjega bogastva in lepote.
Kultura je v vseh svojih oblikah kot življenje. Najprej skoraj boleče približevanje, tiho odkrivanje novega, nenadno prežemanje drug drugega, medsebojni glas in odmev, krik in tolažba, skupna nemoč, ter nezadržen vzpon v prostor, svobodno gibanje in izginjanje v njem.
Naši poetiV svetu, ki si ga popotniki sproti prisvajamo in smo z njim v neposrednem stiku, ostaja v nas sredi trdnih zakonov življenja tudi nekakšna globlja odgovornost. Jasno postavljeni drug ob drugem najdemo tisto mejo, kjer se sekajo črte, črke, ploskve in barve ustvarjalcev. Le ob spoznavanju ustvarjalnosti se lahko na dveh povsem različnih koncih (vendar v isti točki), najdeta trnovo življenje in umetnost, ki ji je prav to življenje navdih in izpoved.
Razumljivo je, da nam krmilo življenja kdaj uide iz rok in je življenje polno neizrekljivega hrepenenja po harmoniji, ubranosti in globoki iskrenosti. Srečnih trenutkov je vedno premalo. Toda, kako bi vedeli kaj so srečni trenutki, če v svojih preizkušnjah ne bi doživeli tudi kaj neprijetnega. Iz potrebe po volji za rešitev, da odgovorimo na vprašanja svojega življenja, nam prihaja na misel kot možnost in poskus, prav literatura